Jadranje čez Arafursko morje
Bolj malo vetra je bilo ponoči in danes čez dan na Arafurskem morju, zato je bilo jadranje lenobno, ko pa je hitrost jadranja dopoldne padla pod 3 vozle, sem zagnal motor.
Ribiške ladje sem srečeval ponoči, zato sem bolj malo spal. Za seboj so vlekle kilometre dolge mreže označene z AIS oddajniki in bliskavicami, zato jih je bilo na morju lahko videti. Na srečo so bile mreže potegnjene v enaki smeri, kot je smer moje plovbe in se mi ni bilo potrebno skorajda nič spreminjati smeri.
Proti jutru na obzorju pred menoj ni bilo več videti nobenih luči ribičev, zato sem skrajšal jadro, upočasnil barko in za malo dlje zadremal. Čez čas se je nekaj sto metrov mimo pripeljala ribiška ladja z glasno glasbo iz zvočnikov in me zbudila. Bil je že dan in sonce je bilo nad obzorjem. Približno še za en teden jadranja čez Arafursko morje je pred menoj do Timorja, kjer načrtujem prvi postanek.
Včeraj je pred eno ploho malo bolj zapihalo in sem imel na jamboru razpetih preveč jader, zato sem poskušal na hitro spustiti glavno jadro, da se ne bi naredila škoda. Žal se je jadro med spuščanjem zataknilo za križe, frfotalo in se na nekaj koncih natrgalo. Ko sem ga v dežju končno uspel pospraviti na bum, je tudi veter popustil. Jadra bo potrebno zalepiti in današnji miren dan bi bil primeren za popravilo, a ker je bil danes tudi lenoben dan, sem se držal Grunfovega pravila: “Kar lahko storiš danes, lahko tudi jutri”.
Dnevi na Arafurskem morju si postajajo podobni, le vzhodnika je bilo danes malo več in bolj stalen je bil, da mi vmes ni bilo potrebno zaganjati motorja. Za razliko od prejšnjih dni, ko so mi ladje prihajale nasproti z zahoda, sta danes dve ladji prišli od zadaj.
Še približno 4 dni imam do Timorja. Veter se je zadnja dva dni okrepil in hitrost jadranja se je s štirih dvignila na sedem vozlov. Super, če bo le trajalo. Zaslišal sem motor in že drugič v nekaj dneh me je na odprtem morju nekaj sto milj od obale v nizkem letu preletelo letalo avstralske obalne straže. Preko radijske postaje so od mene želeli podatke, od kod prihajam in kam grem.
Za popestritev so zadnjo noč poskrbeli akumulatorji, ki so se odklopili in na barki sem imel mrk. Avtopilot se je izklopil, jadra so opletala, luči in instrumenti ugasnili in lune ni bilo na obzorju. Po vetru sem potem uspel naravnati in umiriti barko, zagnal sem motor, da je polnil akumulatorje. Nekaj časa sem krmaril ročno, potem pa so se počasi spet začele prižigati luči in instrumenti. Čudno se mi je zdelo, saj so akumulatorji še pol ure pred tem kazali 40 % napolnjenost. No, akumulatorji se zdaj polnijo s pomočjo motorja in avtopilot deluje in do Timorja imam še dan in pol jadranja. Morje je bilo dovolj mirno in glavna dejavnost danes je bila lepljenje čolna, ki je dobil nekaj novih zaplat, da bo manj puščal.
Moja letošnja najdaljša neprekinjena etapa, od Papue do Timorja, se po devetih dneh in 1250 prejadranih miljah počasi končuje. Nocoj bom prijadral do Timorja, v naslednjih desetih dneh pa bom potem na poti do Lomboka jadral predvsem samo podnevi in slalomiral med ribiči, ribiškimi mrežami in indonezijskimi otoki.
